favicon-ehf

Podžupanja Mestne občine Ljubljana, zaradi uspešno izpeljanega projekta Zelena prestolnica Evrope pa tudi prejemnica nagrade Ženskega gospodarskega foruma za žensko desetletja v javnem življenju.

Zakaj ste se odločili sprejeti vlogo ambasadorke Women’s EHF EURO 2022?
Predvsem zato, ker sta bili v prijaznem vabilu gospoda Franja Bobinca izpostavljeni temi, za kateri verjamem, da sta ključni za prihodnji družbeni razvoj in za kakovostno življenje generacij, ki prihajajo. Veseli me, da sta vprašanji trajnostnega razvoja in opolnomočenja žensk oz. enakosti spolov središčni v mnogih razpravah, strategijah in resolucijskih dokumentih in da so bile opredeljene že mnoge rešitve in ukrepi. Če kdaj, je sedaj pravi čas za proaktiven prehod od besed k dejanjem, ko ne čakamo na druge, ampak sami – tudi z na videz majhnimi koraki – prispevamo k skupnemu cilju.
Poleg tega zelo rada spremljam tekmovanja kolektivnih športov, zato bi novembra v vsakem primeru pred televizijo ali ob igrišču navijala za naša borbena dekleta. Kot ambasadorka bom seveda to počela še glasneje in počaščena, da sem lahko del tega pomembnega športnega dogodka za ženske.

Čemu se je vredno boriti za večjo vlogo žensk v družbi?
Če si proaktivno ne prizadevamo za enakost obeh spolov, se odpovedujemo delu družbenega, intelektualnega in človeškega kapitala. Zakaj bi se zavestno odpovedovali potencialu in zmožnostim žensk? V izjemno kompleksnem in negotovem svetu, ki se spreminja z nadzvočno hitrostjo, potrebujemo vse znanje, izkušnje, ideje in predloge, ki so na voljo, da bi z njimi lahko reševali našo sedanjost in prihodnost. Ženske in moški zmoremo več in smo močnejši skupaj, kar se zmeraj znova potrjuje na vseh področjih.

Kako pomemben je v vašem vsakdanu pojem trajnostnega razvoja?
Trajnostni razvoj v širšem pomenu me spremlja vse od leta 2007, ko smo oblikovali trajnostno vizijo Ljubljana 2025 in nato nekaj let kasneje kandidaturo za Zeleno prestolnico Evrope. Takrat ta pojem ni bil tako vseprisoten kot danes, ozaveščenost je bila neprimerljivo nižja in se je šele začela krepiti. Veseli me, da je danes drugače. Z izzivi trajnostnega razvoja se ukvarjam na dnevni ravni, tako pri delu kot v zasebnem življenju. “Fino” se mi zdi, da se tudi z družino in prijatelji pogovarjamo o rešitvah in se medsebojno spodbujamo k spremembi nekaterih navad. Ne dojemam ga kot eno od alternativ, ampak kot edino možno pot za prihodnji razvoj. Če bomo znali vzpostaviti ravnotežje med okoljsko, družbeno in finančno vzdržnostjo ter ga zmogli uspešno vzdrževati, bomo zmagali.

Kaj so po vašem mnenju glavne vzporednice med športom in poslom?
Na obeh področjih velja, da so večkratni zmagovalci disciplinirani, se pripravljeni učiti in trdo delati, so visoko motivirani in si želijo zmage in uspeha bolj kot (finančne) nagrade. V želji po dokazovanju jih namesto strahu vodi strast.
Funkcija trenerja v ekipnem športu je podobna direktorjevi v podjetju. Igralcem oz. sodelavcem morata najti najprimernejša mesta, na katerih bodo lahko najboljši in jih motivirati k sledenju skupnega cilja. To sem velikokrat slišala od Zorana Jankovića, ki je nanizal mnoge uspehe tako v športu kot pri vodenju velikih sistemov. V to verjamem in si k temu pri vodenju prizadevam tudi sama.

Kakšen je vaš odnos do športa in še posebej do rokometa?
Nikoli nisem bila profesionalna športnica. Je pa šport že od zgodnjih let moj redni spremljevalec na rekreativni ravni, od smučanja, gimnastike, plesa, teka, jadranja, plavanja, supanja, odbojke na mivki, do sprehoda in vzpona na katerega od bližnjih hribov, tenisa in golfa, pilatesa in joge. Uživam, ko preizkušam svoje zmožnosti v različnih športnih panogah. Če bi imel dan še kakšno uro ali dve več, bi ju po vsej verjetnosti pretežno namenila prav gibanju, ki me sprosti in poživi. Ko svojim mislim tako pustim prosto pot, razvozlam tudi marsikateri izziv, ki se je še tik pred tem zdel nerešljiv.
Profesionalne športnike občudujem zaradi vztrajnosti, discipline in trdega dela.
Uživam tudi kot navijačica, najpogosteje ob košarkarskem igrišču, kar mi večinoma pomeni zabavo in sprostitev, ob kakšni napeti končnici pa zna biti tudi stresno.
Rokomet sem prvič bolj redno spremljala na poti fantov do evropskega srebra na domačih tleh leta 2004, po prihodu v Mercator pa sem se skozi mnoge zgodbe nekoč predsednika in danes častnega predsednika RZS, znanega tudi kot »očeta« Krimovk, seveda podrobno seznanila z neverjetno zgodbo ženske športne ekipe Krim Electa oz. kasneje Krim Mercator ter njihovim potovanjem od ljubiteljske ekipe do naslova evropskih prvakinj. Takrat sem imela priložnost tudi osebno spoznati mnoge rokometašice in rokometaše ter druge posameznike, ki so resnično živeli za rokomet.

Katero od preostalih ambasadork najbolje poznate in katero cenite?
Poznam večino ambasadork in spoštujem delo, prizadevanja ter dosežke vseh. Veseli me, da prihajamo z zelo različnih poslovnih okolij, vsaka s svojo zgodbo, izkušnjami in primeri dobrih praks. Prav vse se lahko učimo druga od druge in naša poznanstva skozi skupne aktivnosti prvenstva še nadgradimo. Lepo je biti del te ”spremljevalne rokometne ekipe”.

Katero mesto bo na evropskem prvenstvu osvojila Slovenija?
Optimistično in navijaško držim pesti za finale.

Scroll to Top